Od leta 1889 je službovala v Bohinjski Bistrici, potem pa je bila premeščena v OŠ Šmartno pri Ljubljani, kjer so jo zaradi rojstva nezakonske hčere po treh letih odpustili. Ker je bila družba do mater z nezakonskimi otroki takrat prizanesljivejša na Štajerskem se je preselila na Staro goro o pri sv. Juriju ob Ščavnici in na tamkajšnji OŠ poučevala še 24 let.
Pesniti je začela pri štirinajstih, kot učenka uršulinske šole, njena prva objavljena pesem je bila »Bohinjski Savi« (pod psevdonimom Gorska. Pesmi je objavljala v Ljubljanskem Zvonu, v reviji Dom in Svet, v Slovenskem in Planinskem Vestniku. Med takratnim bralstvom in izobraženstvom je skupaj z Vido Jeraj slovela kot najboljša slovenska pesnica in je doživela veliko pozitivnih kritik, kljub mnogim moralističnim opazkam glede erotike v njeni poeziji.
Leta 2008 so pod uredniškim delom d. Emila Cesarja izšle njene pesmi v zbirki z naslovom Češnja pod mojim oknom.