V notranjosti levo je bil prostor za počitek ali shrambo, desno pa je ohranjen jašek stare peči. Visoka je bila do tri metre, ohranjena pa je do višine 2,6 metra. Stene so iz kremenčevega peščenjaka. Prednja stena, kjer sta bili po vsej verjetnosti luknji za vpihovanje zraka, je glinena. Ob obratovanju so to steno po vsakem taljenju podrli in iz peči izvlekli železno kepo, ki so jo imenovali volk. Prednja stran prav zato verjetno manjka, saj je po zadnjem taljenju niso obnovili.

Iz 500 kilogramov železove rude in 600 kilogramov oglja je peč v desetih urah dala 200 kilogramov železa za kovanje. Zrak je prihajal v peč po dveh sapnikih iz skupnega, ohranjenega kanala. Ali je mehove gnala človeška roka ali že vodna moč, ni mogoče zagotovo trditi. Na morebiten vodni pogon kažejo skladi skal za rake zunaj peči, mogoče pa je, da so jih zgradili pozneje za niže ležečo kovačnico.

V 15. in 16. stoletju se je postopek taljenja nekoliko spremenil. Pričeli so izkoriščati vodni pogon Kroparice in nove fužine postavili niže v dolini, tik ob vodi. V Kropi so postavili dva plavža v sklopu Zgornje in Spodnje fužine. Slovensko peč v Dnu nad Kropo so takrat opustil

www.radolca.si