V takratnem ravnatelju Jožetu Gašperšiču je dobil široko razgledanega mentorja, ki ga je tudi uvedel v proučevanje kovaške literature. V času njegovega delovanja na Metalurškem inštitutu v Ljubljani (1950–56) so nastala mnoga odlična kovaška dela (kovane mreže, lestenci, svečniki) in spomenik žrtvam nacističnega koncentracijskega taborišča na Ljubelju po načrtu arhitekta Borisa Kobeta. To je bil čas njegove zrele kovaške oblikovnosti, ki mu je leta 1955 prinesla članstvo v Društvu slovenskih likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in Jugoslavije. Po letu 1957 je koval spet doma v Kropi in Kamni Gorici (kovane mreže z bogato ornamentiko, nagrobniki, zmaji), zadnja leta življenja je v kovanju malih plastik uresničeval svoje kiparske ambicije (ovnove glave, maske). Leta 1974 je za kovani korpus Kristusa na križu prejel zlato medaljo na mednarodnem sejmu obrti v Münchnu.

Povzetek iz Vigenjca I, 2000 - Maruša Avguštin