Voda

Kroparica (starejše tudi Preprovka) je hudourniški potok. Že v prvi polovici 19. stoletja je na razdalji 1200 m poganjala 50 vodnih koles za mehove in težka kladiva v fužinarskih obratih.

Ruda

Okolica Krope je bila bogata z železovo rudo limonit. V davnini so jo nanesle vode in jo pustile v ilovnatih žilah, ponekod do globine 50 m, drugod tik pod površino.

Les - oglje

V 18. stoletju so fužinarji za 400 ton železa porabili letno 1200 ton oglja. Za eno kopo, ki je dala nekaj manj kot tono oglja, je bilo potrebno 10 kubičnih metrov lesa. Za plavže je bilo primerno trdo oglje listavcev, za kovanje pa mehko oglje iglavcev.

Žebelj

Žebelj je bil glavni proizvod kroparskega železarstva. Izpričanih je preko 100 različnih vrst. Med njimi je najbolj tipičen sredozemski sortiment dolgih tankih in debelih kratkih žebljev z glavami na "dva pera". 

V 18. in 19. stoletju je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo višek. Število prebivalcev se je povzpelo na 1400. Poleg obeh fužin je obratovalo še sedem cajnaric - kovačnic za polizdelke in 19 vigenjcev - kovačnic za žeblje. Fužinarji so za proizvodnjo najemali rudarje, oglarje, fužinarske kovače in žebljarje. Večino žebljev so prodali v Trst in Benetke. Drugo polovico 19.stoletja je zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Plavža sta obratovala do 1872 oz. 1880. Rešitev so bankrotirani fužinarji in kovači leta 1894 našli v ustanovitvi žebljarske zadruge industrijskega tipa. Naslednica, Tovarna vijakov Plamen, je obratovala do 1997. Močan pečat v zgodovini Krope sta pustili obe svetovni vojni, prva z mnogimi mobiliziranimi vojaki, žrtvami in sirotami, druga pa predvsem tudi z množično vključitvijo prebivalcev v odpor proti okupatorju.

Tovorniki po Janezu Vajkardu Valvasorju, 1689. (slika)

V 500 letih so kroparske žeblje prenašali in prevažali s konji, mulami, osli, kamelami, vozovi, ladjami in vlaki od Črnega morja do Atlantskega oceana in od Skandinavije do Etiopije.

Plac

Najsi po ovinkasti cesti v naselje dospemo s katerekoli od treh smeri, vselej nas pot pripelje na glavni trg ali Plac. Cesta se ob potoku dviga proti najožjemu delu, Kotlu in dalje na Jamnik,spušča pa proti Spodnjemu koncu.

Podoba starega naselja se je izoblikovala do konca 18.stoletja z nizom fužinarskih hiš, dvema cerkvama in tehniškimi-železarskimi stavbami.

Kot pomembnejši industrijski center je Kropa ohranila značilnosti gorenjskega železarskega naselja. Po urbanističnih posebnostih ter po tehniških, kulturnih in zgodovinskih spomenikih sodi med najpomembnejše slovenske zgodovinske kraje. Od 1953 je zakonsko zaščitena kot kulturni spomenik.

Ozka dolina je nudila le malo prostora za naselje. Stavbe, ki so bile nekdaj last lastnikov železarskih obratov, so večinoma večnadstropne. Vzdolž potoka so naslonjene na hrib tesno druga ob drugi. Zadaj na strmini so bile nekoč bajte oglarjev, rudarjev in žebljarje.Trg obdajajo vzhodno Tramuška, Pibrovčeva, Šolarjeva, zahodno pa Trohova, Vretenova, Poznikova in Ažmanova hiša. Zelo opazni sta Macolova in Klinarjeva zaradi sestavin, značilnih za renesančne in baročne graščine. V prvi je bila od 1888 do 1957 osnovna šola, v drugi se sedaj nahaja Kovaški muzej. 

Levo in desno od potoka se nad naseljem dvigata dve cerkvi. Kropa ima svojo lastno župnijo od leta 1620. Florjanovo znamenje na Placu povezuje glavni trg in župnijsko cerkev sv. Lenarta. Stoji namreč na mestu, kjer je malo pred ustanovitvijo župnije zoper kroparske protestante govoril škof Tomaž Hren. Visoka štirikapna streha znamenja je krita s skriljem, na vrhu je kovana podoba sv. Florijana. V nišah so upodobljeni Marija, sv. Mihael, sv. Florijan in škof Hren. 

Na južnem koncu trga je partizanski spomenik, delo kiparja Staneta Keržiča iz 1965. Železne figure je izdelala domača delavnica UKO.

Fužinarska hiša

Fužinarska hiša v Kropi je večinoma dvonadstropna stanovanjska stavba, s pročeljem obrnjena proti potoku in cesti, zadaj pa naslonjena na strm breg. Bogatijo jo kamnoseški detajli iz zelenega kamna (tuf), ki ga je v 19.stoletju obdelovala družina Kocijančičev z okolice Radovljice in so tudi sicer značilnosti gorenjske kmečke in meščanske arhitekture. Kovani dodatki k hišam pričajo o poreklu kraja (železne polknice, okenske mreže, kovana okovja vrat, izveski in luči). Notranjost hiše je bila razčlenjena glede na stanovalce t.j. na eni strani hišne posestnike - podjetnike, založnike in trgovce z žeblji ter najemnike - rudarje, oglarje, delavce pri plavžu in rudniku, kovače in žeblarje. V pritličjih so bile za velikimi železnimi vrati nekdaj trgovine, gostilne ali skladišča za polizdelke in žeblje. V prvem nadstropju je bilo stanovanje fužinarjeve družine. V njih so še ohranjene značilne velike osrednje sobe s kasetiranimi stropi. V drugem nadstropju so bile večje ali manjše sobe, ki so služile za najemniška stanovanja kovaških družin. Vanje se je prišlo iz skupne veže. Tam je bilo več ognjišč, kjer so kuhali in kurili peči v stanovanjih. V eni sobi je navadno živela ena veččlanska družina, neredko pa tudi dve ali tri. Ker so bile sobe prenatrpane, so spali v lesenih kamrah na podstrešjih. Tam so bile tudi drvarnice.

Ažmanova hiša (V Lodnu, št. 7) je imela vključno z gospodarjevim stanovanjem 12 sob in 10 lesenih podstrešnih kamer. V 19. stoletju je v njej hkrati živelo do 92 oseb.