Osebnosti

Peter Žmitek 

28.6. 1874- 24. 12. 1935 

Rodil se je v Kropi kovaškemu mojstru Šimnu in Mariji Žmitek. Risati je začel že kot otrok, po ljudski šoli, je na priporočilo župana dobil podporo in šolanje je nadaljeval na obrtni šoli v Ljubljani. Slikarstvo je študiral na Dunaju, v Sankt Petersburgu in v Pragi. Po končanem študiju se je naselil v Ljubljani in služboval kot profesor risanja.  Prijateljeval je z Rihardom Jakopičem in slovenskimi impresionisti.

Najraje je slikal žanr in krajino pa tudi tihožitje , portrete , simbolične motive in lovske prizore. Njegova dela hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani, v Dolenjskem muzeju, Mestnem muzeju v Ljubljani, v kovaškem muzeju v Kropi in v privatnih zbirkah. Od leta 1952 ima na rojstni hiši v Kropi spominsko ploščo.

 

Anton Dermota 

4. 6. 1910 v Kropi- 22. 6. 1989 Dunaj

Anton Dermota je bil slovenski operni in koncertni pevec, lirski tenorist, orglavec in pedagog. Bil je eden največjih slovenskih opernih pevcev, ki sta ga odlikovala lep glas z ogromno pevsko-tehnično kulturo in dolga ter bogata pevske kariera tako v slovenskem kot v evropskem merilu. Po drugi svetovni vojni je slovel kot eden najboljših interpretov v Mozartovih operah.

 

Gašper Dermota

Rodil se je v Kropi leta 1917. Njegova družina je štela štirinajst članov in je bila po svoji zavezanosti petju znana daleč na okoli. Po končani OŠ se je Gašper Dermota učil za strojnega ključavničarja, na ljubljanski srednji tehnični šoli pa se je izčučil za strojnega tehnika. Med tem se je vpisal tudi na srednjo glasbeno šolo in študiral solo petje pri prof. Kseniji Kušejevi. Tu je vidno napredoval in v petju dosegal vedno večje uspehe zato je bil sprejet v zbor Slovenske filharmonije. Leta 1951 mu je bila v Ljubljanski operi zaupana vloga Alfreda v Verdijevi Traviati. Od tedaj se je njegova pevska kariera strmo vzpenjala. Vrhunec je dosegla leta 1951, ko je postal ustanovni člani Slovenskega okteta. V njem je pel od leta 1951 do 1966. Umrl je v prometni nesreči 3. avgusta 1969.

  

Janez Potočnik

15.6. 1749 Kropa- 9. 2. 1834 Ljubljana

Rojen je bil v Kropi kot prvi sin Gregorja Potočnika in njegove druge žene Marije rojene Toman. Domnevajo, da se je izučil na dunajski akademiji in v Ljubljani pri Metzingerju. Njegova hiba- gluhonemost pa mu je preprečila, da bi se razvil v mojstra. Edina opora za sklepanje o Potočnikovi umetniški izobrazbi je njegovih 37 risb v Narodni galeriji. Delal je do visoke starosti, število njegovih slik zlasti cerkvenih, je zelo veliko. Kot cerkveni slikar je Potočnik naslednik ljubljanskih baročnih mojstrov. Z Leopoldom Layerjem  in Herrleinom je Potočnik glavni mojster prehoda od baroka v devetnajsto stoletje. Umetniško je kot slikar malo pomemben. Njegova prava vrednost je v portretnem slikarstvu. Potočnik je prvi predstavnik našega meščanskega portreta.

 

Jožef Potočnik

5. 2. 1753 v Kropi

Prvi pouk mu je dal kurat Gliha, nato je obiskoval jezuitsko gimnazijo v Ljubljani ter 1778 na Dunaju doktoriral iz prava. Konec 1778 je odprl odvetniško pisarni v Ljubljani, leta 1781 je prevzel vodenje magistralne pisarne in mesto aktuarja pri meničnem sodišču. 26. septembra 1786 je postal župan Ljubljane in vodil je županske  posle do 24. junija 1787. Po tem je bil apelacijski svetnik pri apelacijskem sodišču v Celovcu. Tu je slovel kot izvrsten pravnik kateremu so bile poverjeni posebno težki in kočljivi primeri. Leta 1790 mu je bilo podeljeno plemstvo. Do smrti 1808 je služboval še na različnih pomembnih mestih. Bil je eden največjih pravnih talentov, kar smo jih imeli v obdobju pred letom 1848. Bil je zaveden Slovenec, ki nikoli ni zatajil svojega rodu in je bil v stalni zvezi z rodoljubnimi krogi na Kranjskem. Označujejo ga za pravo »diko« avstrijskega uradništva in enega najboljših kranjskih sinov.

  

Kristina Šuler

17.6. 1866 Kropa- 25. 12. 1959 Ljubljana

Rodila se je v ugledni in premožni fužinarski družini, otroštvo je preživela v Kropi, kjer je z odliko končala OŠ. Nato je osem let obiskovala samostansko šolo v Škofja  Loki in nazadnje učiteljišče v Ljubljani, kjer 1887 maturirala.

Od leta 1889 je službovala v Bohinjski Bistrici, potem pa je bila premeščena v OŠ Šmartno pri Ljubljani, kjer so jo zaradi rojstva nezakonske hčere po treh letih odpustili. Ker je bila družba do mater z nezakonskimi otroki takrat prizanesljivejša na Štajerskem se je preselila na Staro goro o pri sv. Juriju ob Ščavnici in na tamkajšnji OŠ poučevala še 24 let.

Pesmi je objavljala v Ljubljanskem Zvonu, v reviji Dom in Svet, v Slovenskem in Planinskem Vestniku, prva objavljena je bila v Bohinjski Savi. Med takratnim bralstvom in izobraženstvom je skupaj z Vido Jeraj slovela kot najboljša slovenska pesnica in je doživela veliko pozitivnih kritik, kljub mnogim moralističnim opazkam glede erotike v njeni poeziji.

Leta 2008 so pod uredniškim delom i Cesarja izšle njene pesmi v zbirki z naslovom Češnja pod mojim oknom.

 

Rudi Finžgar

7. 5. 1920 Podnart- 9. julij 1995 Kropa

Finžgar se je v mladosti ljubiteljsko ukvarjal s smučarskimi skoki, za športno pot pa se je dokončno odločil leta 1936 ob ogledu tekme na Bloudkovi velikanki v Planici. Leta 1940 je dobil dovoljenje za prvi skok na velikanki, skočil je 84 m, kar je bilo tisti dan celo najdlje od slovenskih skakalcev. Čeprav mlad in neizkušen, je leta 1941 na zadnji predvojni skakalni tekmi skočil slovenski rekord s 95 m, kot prvi slovenski skakalec je tudi preletel 100 m, toda pri 101 m je podrsal ob pristanku. Med vojno je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, toda pobegnil je in se pridružil NOB, kjer je ustanovil izdelovalnico smuči, ki je med vojno izdelala več sto parov smuči. Še pred koncem vojne je tudi sodeloval pri organizaciji Partizanske smučine Cerkno 1945, kjer je v smučarskih skokih zmagal. Leta 1945 je ustanovil podjetje Elan, za katerega je stroje, kupljene v Ameriki, prispeval njegov oče, in postal njegov prvi direktor. Leta 1947 je na poletih v Planici ponovno popravil državni rekord na 102 m, tri leta kasneje pa še na 114 m. V naslednjih letih je skakalnica v Obersdorfu omogočala rekordne daljave, Finžgar je dvakrat doskočil pri 117 m, pri 127 m pa se mu ni uspelo obdržani na nogah. 117 m je ostal slovenski rekord kar devet let vse do rekordov Jožeta Šlibarja.[1]

 

Leopold Dermota

1912-1992

Vater: JožefDermota, Mutter: Liza Kordež Leopold Dermota war hauptsachlich Opernsänger; er war Bruder des berühmten Tenors der Wiener Oper Anton Dermota (1910–1989). In die Familie waren drei Solosänger – auch Gašper Dermota (1917–1969), der Solist in der Laibacher Oper (Ljubljana) und Mitglied des Slowenischen Oktetts.Leopold Dermota absolvierte nach der Ausbildung zum Maschinenschlosser (Nagelschmiedegenossenschaft in Kropa)  das Gymnasium in Kranj und dann lernte er auch Solosang in Ljubljana. Während des Zweiten Weltkriegs (1942-) ging er nach Ausland, er sang in Sazburg, Innsbruck und Wiener Volksoper und und auch auf deutschen und schwieizerischen Opernbühnen. Nach der Pensionierung hat er in Kropa zurückgekommen. Er hat ein Vervalter des Scmiedemuseums bekommen (1973), er hat viele Museumsbesucher begeistert mit seiner Bildung und auch Eleganz. Er hat ein besonderes Gefühl für die Erlärung und die Sprache. Er bleibt Mitarbieter des Museums bis etwa 1990, als Museumsführer (Museum hat den ersten Kurator im 1980 bekommen).