Vigenjc Vice

Je edina v celoti ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. Nahaja se na ravnici na levem bregu potoka pod jezom nekdanje Zgornje fužine. V njem so tri od vseh strani dostopne ješe s po šestimi panjovi. V njem so kovali še v prvi polovici 20. stoletja, od ustanovitve muzeja pa je muzejski objekt in predstavlja pomemben del muzejske ponudbe.


Vigenjc je deloma kamnita, deloma lesena stavba ob vodnem toku s kolesom za pogon mehov.
V njem so kovači izdelovali žeblje. V Kropi je bil skupaj z vodo, ki ga je gnala in železom, ki ga je žebljar koval, last fužinarja oz. podjetnika, ki je žebljarja najel in za katerega je žebljar koval.
Na kroparskem potoku se je v razdalji dobrih 1200 metrov vrtelo okoli 50 koles. Vodno kolo je poganjalo mehove, ti pa so dajali sapo za kovaška ognjišča.
V enem vigenjcu je bilo lahko do pet ognjišč – ješ. Na sredini iz kamenja in prsti zbite ješe je bil ogenj, na katerem so razžarevali kovinske palice iz katerih so kovali žeblje. Okoli vsake ješe je stalo od štiri do šest panjov s kovaškimi nakovali. Panjovi so bili najprej leseni, nato pa kamniti.
Pet stoletij so bili žeblji glavni proizvod kroparskih in kamnogoriških kovačev. Izdelovali so prek 100 različnih vrst žebljev, od najmanjših, čevljarskih, do največjih, ki so jih uporabljali pri gradnji jezov. Žeblje so največ tovorili na Primorsko in jih prodajali v Trst in Benetke.
Kovači, kovačice in njihovi otroci so v vigenjcih preživeli dobršen del dneva, saj se je delo začelo ob ranem jutru in končalo ob mraku.

Kovaški muzej Kropa

Prihajajoči dogodki - vsi

O Kropi

Kropa je razpotegnjeno naselje z gručastim jedrom leži ob vzhodnem vznožju planote Jelovica v Občini Radovljica. Naselje se deli na »Zgornji konec«, »Srednji konec« in novo »Stočje«.

Slovi po tradicionalni železarski in kovaški dejavnosti. Kropa je od Radovljice oddaljena 11 km, cestni povezavi pa sta še čez vas Dražgoše oziroma iz smeri Kranj-Podnart. Skozi naselje teče potok Kroparica, ki se izliva v potok Lipnica. Kroparica ima amfiteatrsko povirje z močnim kraškim izvirom. Hudourniški značaj Kroparice je tudi etimološko jedro imena naselja in potoka: na odseku svojega toka skozi naselje se v deževnih obdobjih peni kakor »krop« (vrela voda).